Vrhovno sodišče

Subscribe to Vrhovno sodišče feed
Updated: 1 hour 16 min ago

VSRS Sklep I Up 70/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Pritožnik je tožbo vložil zato, ker meni, da bi moral toženec v sklepu, poleg določitve obrazca in roka za zbiranje podpisov, določiti tudi število podpisov podpore, ki jih mora pobudnik v odrejenem roku zbrati, da se bo v skladu s šestim odstavkom 47. člena ZLS in četrtim odstavkom 82. člena statuta Občine Domžale štelo, da je bila vložena zahteva za razpis referenduma. Ker je število podpore volivcev pobudi v ZLS in Statutu Občine Domžale določeno le generično, in sicer 5 % volivcev v občini, pritožnik trdi, da mu to število kot pobudniku referenduma ni znano vnaprej in da je zato v pravni negotovosti, koliko podpisov mora zbrati za uspeh pobude. Sodišče je pojasnilo le, da pritožnik nima pravnega interesa izpodbijati tisto, o čemer je bilo določeno z izpodbijanim sklepom. Povsem pa je prezrlo, da pritožnik tega po vsebini ne izpodbija, temveč uveljavlja, da bi moralo biti s tem sklepom odločeno še o numeričnem številu podpisov, ki jih mora zbrati. Zato zgolj pojasnilo sodišča, da je bilo pritožniku s toženčevim sklepom v celoti ugodeno, ne pojasni, zakaj pritožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje zahteve za določitev števila podpisov. Tako je ostalo nepojasnjeno tudi, zakaj pritožnik s tožbenimi navedbami o neustavni pravni negotovosti ne izkazuje svojega konkretnega pravnega interesa, ki je potreben za presojo (ne)zakonitosti toženčevega sklepa. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da se zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, presoja v upravnem sporu, v katerem pa lahko pobudniki uveljavljajo tudi očitke o protiustavnosti določb, na katerih temelji tak akt, oziroma določb, ki od pobudnikov ali volivcev zahtevajo določeno ravnanje v fazi zbiranja podpisov podpore.

VSRS Sodba VIII Ips 33/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Po uveljavljeni sodni praksi je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga lahko zakonita tudi v primeru, če je kršitev, ki je bila podlaga za to odpoved, manjše intenzitete od kršitve, ki je bila predmet (predhodnega) pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, vendar je ob ugotovljeni intenziteti kršitve vseeno treba ugotoviti in upoštevati možnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa v okoliščinah tega primera pomeni,da za izpodbijano odpoved ni obstajal utemeljen oziroma resen razlog.

VSRS Sklep I Up 165/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 pa je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa je torej odločilno le, ali so bili tožniki, in med njimi pritožnika, stranke oziroma stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba in ne, ali bi morali biti udeleženi v tem postopku. Ker pritožnika v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju nista bila stranki, niti jima ni bil priznan status stranskih udeležencev, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da nimata procesnega upravičenja oziroma aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper to odločbo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper uporabno dovoljenje pravilna.

VSRS Sodba VIII Ips 58/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Kratki "sestanki", namenjeni dnevnim informacijam - o trenutnih razmerah in nalogah naslednjega dne - ne presegajo okvira dnevne rutine, ki je nujna za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojska na misiji v tujini. Tudi, če so bili obvezni, v takšni obliki in vsebini, kot je bila ugotovljena, ne pomenijo opravila, ki bi kršilo pravico do počitka.

VSRS Sklep I Up 64/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Izpodbijana odločitev tožene stranke, da zavrne vlogo pritožnice za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijske frekvence, sama po sebi še ne pomeni odločitve o dodelitvi te radijske frekvence drugemu imetniku. Pomeni zgolj to, da je ta radijska frekvenca po poteku roka, za katerega je bila pritožnici dodeljena, nezasedena in da jo bo tožena stranka lahko v prihodnosti po izvedenem javnem razpisu z odločbo ponovno dodelila. Neposredna povezava med izpodbijano odločbo o zavrnitvi njene vloge za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijske frekvence ... MHz in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti, torej ni podana. Postopek za izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ureja Zakon o elektronskih komunikacijah v podpoglavju 2.1, V. poglavja, iz 33. člena tega zakona pa izhaja, da tožena stranka izda odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (praviloma) le po predhodnem javnem razpisu, na kar opozarja tudi pritožnica. Pritožnica pa v zahtevi za izdajo predlagane začasne odredbe ni navajala, da bi bil takšen javni razpis že začet oziroma kdaj naj bi bil izveden, tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Niti ni navajala okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi lahko šlo za oddajo radijske frekvence brez javnega razpisa. Zato je sodišče prve stopnje pritožničine trditve o dodelitvi te radijske frekvence drugemu imetniku še pred pravnomočno sodno odločbo utemeljeno zavrnilo kot nekonkretizirane. Posledično je torej treba pritrditi tudi presoji sodišča prve stopnje, da pritožnica ni izkazala, da ji v primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu dodelitev radijske frekvence ne bi mogla biti podaljšana. Zgolj sicer jasno izražen namen tožene stranke, da to frekvenco dodeli drugemu imetniku pa, sam po sebi še ne pomeni, da se bo to zgodilo pred pravnomočnostjo odločitve o pritožničini vlogi za podaljšanje dodelitve te radijske frekvence in s tem nastanek zatrjevane težko popravljive škode.

VSRS Sklep I Up 57/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Pritožnik bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v prvi vrsti tako zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1). Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme. Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020 posredoval plačilni nalog, vendar ga ni prejel. V zvezi s tem, da je bil plačilni nalog poslan, je predlagal tudi izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte. Vendar pa bi moral ob tem, glede na to, da je pošto mogoče šteti za zanesljiv vir komuniciranja, tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem pošte. Pa jih ni in zgolj pavšalna navedba, da mu pošta ni bila dostavljena temu ne zadosti.

VSRS Sklep I Up 80/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Pritožnica je vložila začasno odredbo s ciljem, da bi se njena mld. vnuka ob vikendih namestila pri njej, saj meni, da je sposobna prepoznavati temeljne potrebe otrok, skupaj s svojim možem pa je sposobna otrokoma nuditi tudi ustrezno vzgojo, varstvo in skrb. S takim predlogom ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med tožnico in mld. vnukoma, temveč presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnitve izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Odločitev o tem, kje naj se otroka namestita ob vikendih (kar skuša pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo), po vsebini pomeni določitev stikov z otrokoma, za katero je v skladu s 142. členom Družinskega zakonika stvarno pristojno okrožno sodišče. V postopku odločanja o podelitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti kot posebne oblike varstva in vzgoje otrok po ZIRD (pri kateri so otroci v nadaljevanju postopka nameščeni v rejniško družino) je že pojmovno izključeno odločanje o stikih otrok z morebitnimi rejniki. To vse pa pomeni, da predlagana začasna odredba po vsebini presega pristojnost sodišča v tem upravnem sporu. Predlagana začasna ureditev stanja se torej ne nanaša na sporno pravno razmerje, o katerem se odloča v tem upravnem sporu. Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga niso podani.

VSRS Sklep I Up 34/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep o neizločitvi uradne osebe pritožniku ne more dati niti napačen pravni pouk iz odločbe organa druge stopnje. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom. Tudi sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe, enako kot sklep o zavrnitvi take zahteve, ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, kar je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora zoper sklep. Enako velja za sklep upravnega organa druge stopnje o pritožnikovi pritožbi. Zato so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe o zatrjevani nezakonitosti izpodbijane odločitve obeh upravnih organov. S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS pa je neutemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi morebitno kršitev, povezano z neizločitvijo uradne osebe, mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.

VSRS Sklep I Up 103/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Resno poslabšanje zdravja osebe je vsekakor upoštevna škoda, ki je v okoliščinah posameznega primera lahko tudi težko popravljiva. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj je tudi glede na nesporna dejstva v zadevi očitno, da je tožnikovo zdravstveno stanje resno in da se v odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko nepopravljivo poslabša. Vendar pa zdravje pritožnika ni potencialno ogroženo zgolj zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja (dostopnost potrebne zdravstvene pomoči, pravočasno prejemanje zdravil itd.). Vse navedeno torej lahko sodi v okvir težko popravljive škode, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa zakon. Sodišče prve stopnje je nepravilno omejilo svojo presojo samo na vprašanje izvedbe operativnega posega in ob tem ni presojalo drugih upoštevnih okoliščin v zvezi z zdravstveno oskrbo, ki jo pritožnik prejema v zaporu, ter njegovim zdravstvenim stanjem, ki lahko kažejo na verjetnost nastanka težko popravljive škode na njegovem zdravju in jih je treba odvrniti za čas odločanja o tožbi. Za presojo utemeljenosti zahtevanega nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja z začasno prekinitvijo prestajanja kazni zapora je pomembno s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali bi se pritožniku zaradi nadaljevanja prestajanja zaporne kazni in take zdravstvene oskrbe, ki jo v zaporu dejansko prejema, poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, in sicer v tolikšni meri, da je s predlaganim začasnim ukrepom mogoče in potrebno odvrniti nadaljnje hujše škodljive posledice na pritožnikovem zdravju. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni presojalo, zato zaradi zmotne uporabe 32. člena ZUS-1 relevantno dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

VSRS Sklep VIII R 3/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Pri presoji, ali so podani „drugi tehtni razlogi“, ki utemeljujejo prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, gre za uporabo pravnega standarda, ki ga sodišče napolni glede na vse okoliščine konkretnega primera. Vrhovno sodišče je v večjem številu zadev že odločilo, da je razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča okoliščina, da je ena od strank v sporu sodnik ali pa celo bivši sodnik na sodišču, ki naj bi odločilo v tem istem sporu. Vendar pa navedeno velja le za sodnike, in ne tudi za sodnike porotnike.

VSRS Sklep I Up 35/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.

VSRS Sklep VIII Ips 37/2020 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih konkretnih in natančnih navedb v odgovoru na pritožbo glede tega, zakaj tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi čiščenja orožja. Ob navedbah tožene stranke v odgovoru na pritožbo ne zadošča zgolj pavšalni zaključek sodišča druge stopnje, da med opravila, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka spada tudi sprotno čiščenje orožja. Takšen zaključek očitno izhaja iz sicer neobrazložene domneve, da se je sprotno čiščenje orožja opravljalo tudi ob dnevih, ko naj bi bil tožnik prost. Kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Pretirana je zahteva, da pripadnik na dan tedenskega počitka ne bil smel doživeti ničesar, kar bi ga spominjalo na to, da je vojak na mednarodni misiji (takšno razumevanje je razvidno iz zatrjevanja, da je kršitev pravice do tedenskega počitka podana, ker je tožnik moral biti v uniformi, ni smel zapustiti baze, da so šli jest v skupini in podobno). Zmotno je stališče, da zahteva po sprotnem čiščenju orožja in opreme, že sama po sebi, pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Opravila, kot je prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. V konkretni zadevi je treba upoštevati, kaj je o nošenju vode tožnik zatrjeval, pa tudi, ali mu je nošenje vode sploh kdo odredil (prav na dan počitka) in kako je bila zagotovljena preskrba s pitno vodo.

VSRS Sklep VIII DoR 81/2021-7 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavec, ki je odsoten z dela zaradi čakanja na delo, pa v tem času zboli in ima s strani osebnega zdravnika oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje odobren bolniški stalež, upravičen za ta čas do nadomestila plače, ki pripada delavcu za čas čakanja na delo ali do nadomestila plače, ki pripada delavcu za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni.

VSRS Sklep VIII DoR 65/2021-9, VIII DoR 66/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Revizija se dopusti glede vprašanj, ali sta sodišči prve in druge stopnje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokaza z izvedenci in ali sta pravilno uporabili materialno pravo glede ničnosti sporazuma in pogodbe o zaposlitvi.

VSRS Sklep I Up 60/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
V obravnavanem primeru je pritožnik vložil začasno odredbo s ciljem, da doseže podaljšanje veljavnosti koncesijske pogodbe z dne 29. 10. 2007 do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi. S takim predlogom pa ni zahteval ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora namreč ni presojanje zakonitosti koncesijske pogodbe (ta se v skladu s tretjim odstavkom 63. člena v zvezi s prvim odstavkom 100. člena ZIS sklene na podlagi dodeljene oziroma podaljšane koncesije), niti ni predmet morebitno prenehanje koncesije pred potekom časa, za katerega je bila dana. S tožbo zahtevano sodno varstvo se nanaša na zavrnitev tožnikove zahteve za pridobitev koncesije za bodoče petletno obdobje, saj gre – navkljub drugačnemu poimenovanju – pri podaljšanju za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. To izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZIS, na podlagi katerega se o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju odloča po prostem preudarku, pri čemer se pri obeh odločitvah upoštevajo ista, v nadaljevanju te določbe primeroma našteta merila oziroma kriteriji. Sodišče bi moralo za izdajo predlagane začasne odredbe presojati zakonske pogoje za podaljšanje koncesijskega razmerja, kar presega presojo izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Presega jo zato, ker podelitev koncesije oziroma pogoji zanjo zaradi odločanja po prostem preudarku sploh ne morejo biti predmet odločanja v upravnem sporu. Brez podeljene oziroma podaljšane koncesije pa ne more biti sklenjena oziroma podaljšana niti koncesijska pogodba, saj se ta sklene po dodelitvi koncesije (tretji odstavek 63. člena ZIS). Zahteva za podaljšanje koncesije še ne zagotavlja, da bo zahtevku ugodeno, kar pomeni, da je pritožnik škodo (izpad pričakovanih prihodkov, ustvarjenih z igrami na srečo) utemeljil s pričakovanjem, ki se ni uresničilo. Neuspelo pričakovanje pa že samo po sebi ni zadostna podlaga, s katero bi bilo mogoče utemeljiti škodo, ki naj jo prepreči začasna odredba.

VSRS Sklep I Up 78/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa. Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv. Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali. Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage. V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.

VSRS Sklep VIII DoR 56/2021-8 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Ker vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije po 367.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je predlog kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 367.c člen ZPP).

VSRS Sklep Dsp 2/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Pravice do pritožbe ne gre razumeti tako, da je vsaka ugotovitev dejstev ali vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč, ali celo, da lahko velja šele, če se dve sodišči strinjata z njo. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh inštancah in da jo o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni bilo, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh inštancah sojenja. Sodišče mora torej opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom drugih ustavnih pravic. Sodišče druge stopnje takšnega tehtanja niti ni opravilo, temveč je zgolj navrglo, da bi poleg tega pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru (torej, če izpodbijane sodbe ne bi razveljavilo) prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar pa ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta pravice do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 5/2021 - Vrhovno sodišče

Mon, 06/14/2021 - 11:10
Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi 24-urni tedenski počitek, ki bi se začel v enem dnevu in se nato brez prekinitve nadaljeval v naslednjem dnevu, že a priori pomenil kršitev pravice do dnevnega počitka oziroma bolje rečeno pravice do tedenskega počitka ob upoštevanju zakonske opredelitve tedenskega počitka iz 156. člena ZDR-1. Določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1).

VSC Sklep III Kp 15322/2017 - Višje sodišče v Celju

Mon, 06/14/2021 - 10:56
Naznanitev kaznivega dejanja oziroma kazenska ovadba pa pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kajti s tako prijavo se zasleduje legitimen cilj odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Prijava kazniva dejanja pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni dokazno sredstvo, kot napačno trdi pritožba in zato tudi ni nedovoljen dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi, kajti ekskluzija dokazov ščiti obtoženca pred neutemeljenimi posegi državnih organov v njegove osebnostne pravice v kazenskem postopku.

Pages