Vrhovno sodišče R Slovenije: sodba in sklep opr. št. II Ips 53/2010, z dne 18. 10. 2012

JEDRO:
Prepustitev posesti na podarjeni nepremičnini, način njenega izvajanja in druge okoliščine utemeljujejo sklep, da je bila darilna pogodba v konkretnem primeru pretežno realizirana, zato je kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za darovalkino pravno naslednico zavezujoča.

IZREK:
Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za vračunavanje dolga in izločitve iz zapuščine, zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine spremeni tako, da se pritožba toženke v tem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v istem obsegu potrdi. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da se toženki v njen zakoniti dedni delež po pokojni materi M. Š., umrli 18. 9. 2005, vračuna darilo, ki ga je od nje prejela (denarna sredstva v znesku 3.338,34 EUR), in dolg, ki ga ima do zapustnice v znesku 4.161,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (1. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo pri solastniškem deležu 4/6 na nepremičnini parc. št. 508/25 k. o. ..., ki je v lasti pokojne M. Š., možna vknjižba lastninske pravice tožnika, omenjeni delež na isti nepremičnini pa je izločilo iz zapuščine (2. točka izreka) in odločilo še o pravdnih stroških (3. točka izreka). Oprlo se je na tožbene trditve, da je zapustnica toženki podarila znesek 3.338,34 EUR in da je slednja prvi dolgovala 4.161,00 EUR. Zapustnica je podedovani delež na omenjeni nepremičnini po tožnikovem očetu ustno podarila tožniku in mu celotno nepremičnino prepustila v posest, je pa še vedno prebivala v stanovanju v prvem nadstropju hiše, a je plačevala le tekoče stroške za bivanje. Tožnik je veliko svojih denarnih sredstev vložil v obnovo hiše (vključno s stanovanjem v prvem nadstropju) in je razpolagal s celotno nepremičnino kot lastnik. Ustna darilna pogodba je bila tako realizirana.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je v delu, ki se nanaša na vračunavanje dolga in izstavitev zemljiškoknjižne listine, spremenilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo, odločitev o izločitvi iz zapuščine in pravdnih stroških pa je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v preostalem izpodbijanem delu (glede vračunavanja darila) potrdilo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Kot je pojasnilo, ima tožnik po materialnem pravu le zahtevek za vračunavanje daril, ne pa tudi zahtevka za vračunavanje dolgov do zapustnika. Tožbo je ocenilo kot nesklepčno tudi glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Slednjega tožnik opira na ustno sklenjeno in realizirano darilno pogodbo, takšnega zahtevka pa določba drugega odstavka 538. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne dovoljuje. V sodbi sodišča prve stopnje ni našlo razlogov o trditvah, ki utemeljujejo uporabo določbe 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

3. Zoper odločbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve toženkine pritožbe, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da pritožbeno sodišče zamudne sodbe ne more spremeniti v zavrnilno. V primeru nesklepčnosti tožbe lahko prvostopenjsko sodbo le razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se ne strinja z oceno pritožbenega sodišča o delni nesklepčnosti tožbe. Zahtevek za vračunavanje dolga do zapustnika temelji na določbi 57. člena ZD. Razlogi pritožbenega sodišča v tem delu so nejasni oziroma jih sploh ni. Zmotno je bila uporabljena tudi določba 538. člena OZ, ki obdarjencu jemlje izpolnitveni zahtevek le v primeru ustno sklenjene darilne pogodbe brez sočasne ali takojšnje izročitve podarjene stvari. Tožniku pa je bila darovana nepremičnina izročena. Tudi iz sodne prakse revizijskega sodišča izhaja, da je ustno sklenjena in realizirana darilna pogodba za nepremičnino veljavna (sodbe II Ips 573/92 z dne 10. 3. 1993, II Ips 590/92 z dne 20. 5. 1993 in II Ips 491/96 z dne 5. 3. 1998). Razlogi pritožbenega sodišča, da je obravnavana pogodba realizirana, so tudi v nasprotju z izrekom izpodbijane odločbe (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Tožnik dodaja, da je postavil tudi zahtevek za ugotovitev svoje solastninske pravice na isti nepremičnini (do 4/6), ki pa mu sodišče prve stopnje ni ugodilo, ker je očitno menilo, da ob ugoditvi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni potreben. Tudi zahtevku za izločitev deleža 4/6 omenjene nepremičnine iz zapuščine je prvostopenjsko sodišče ugodilo zaradi realizirane darilne pogodbe in ne na podlagi (podredno uveljavljene) določbe 32. člena ZD, na katero je razveljavitev v tem obsegu oprlo pritožbeno sodišče. Tožnik je na podlagi pravkar citirane določbe izločal delež 473/11.250 na sporni nepremičnini in ne 4/6, kot je zmotno navedlo pritožbeno sodišče.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

O (delni) nedovoljenosti

7. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je tamkajšnji postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Ti določajo, da je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT oziroma 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zahtevek za vračunavanje dolga v znesku 4.161,00 EUR ne presega omenjenega revizijskega praga, zato revizija zoper odločitev o tem zahtevku ni dovoljena. Revizija prav tako ni dovoljena zoper sklep o razveljavitvi prvostopenjske odločitve glede zahtevka za izločitev iz zapuščine, saj ne gre za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker revizija zoper navedeni odločitvi ni dovoljena, jo je moralo sodišče v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

O (siceršnji) utemeljenosti

8. Predmet vsebinske revizijske presoje je torej le izpodbijana zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Do uveljavitve OZ se je za darilno pogodbo uporabljal splošni del Zakona o obligacijskih razmerjih, v ostalem delu pa pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Zakonodajalec je ob novem urejanju darilne pogodbe z OZ načeloma izhajal iz dosedanje koncepcije,(1) ki je veljavnost ustne daritve pogojevala z dejansko izročitvijo (§ 943 ODZ).(2) OZ zahteva posebno obliko darilne pogodbe za primer, ko darovalec podarjene stvari ali pravice ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga (prvi odstavek 538. člena OZ). Če darilna pogodba ni sklenjena v takšni obliki, obdarjenec ne more s tožbo zahtevati njene izpolnitve (drugi odstavek 538. člena OZ). Namen obličnostnih zahtev ostaja enak: obvarovati darovalca pred lahkomiselnostjo gole obljube, ko še nima občutka o dejanskem prikrajšanju v svojem premoženju.

9. Dejanska podlaga konkretnega spora sestoji iz tožbenih trditev, povzetih v zamudni sodbi. Te razkrivajo, da je darovalka sporno nepremičnino tožniku ustno podarila in mu jo tudi v celoti izročila v posest, ki jo je slednji izvajal kot lastnik. Sodna praksa revizijskega sodišča, ki je temeljila na prejšnjih pravnih pravilih, je zahtevke za izpolnitev takšnih pogodb priznavala preko uporabe teorije o realizaciji oziroma konvalidaciji.(3) Sodna praksa je realizaciji z izročitvijo nepremičnine v posest naklonjena tudi pri presoji veljavnosti iz drugih pogodb izvirajočih zavez k prenosu lastninske pravice na nepremičninah.(4)

10. Revizijsko sodišče ocenjuje, da konkretne okoliščine obravnavanega spora terjajo enako presojo, kot jo je (v tem delu) opravilo že sodišče prve stopnje. Toženka je zahtevani izstavitvi zemljiškoknjižne listine (v pritožbi) nasprotovala, češ da iz tožbenih trditev ne izhaja, da je tožnik (posredni) posestnik stanovanja v prvem nadstropju sporne hiše, v katerem je še vedno živela zapustnica. Takšno stališče je zmotno, saj omenjeno bivanje darovalke samo po sebi ne izključuje konkretnih tožbenih trditev in sklepanja o tožnikovi posesti celotne nepremičnine. Tožnik je izrecno pojasnil, da mu je bila izročena celotna nepremičnina, da je vanjo vlagal in v njej bival s svojo družino, po svoji volji pa je razpolagal tudi s stanovanjem v prvem nadstropju, ki ga je prav tako obnovil z lastnimi sredstvi (pri čemer ni potreboval dovoljenja darovalke), darovalka pa je plačevala (le) tekoče stroške bivanja. Resničnosti teh trditev, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v zamudno sodbo, toženka ne more oporekati (drugi odstavek 338. člena in tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Neuspešna so tudi toženkina pritožbena izvajanja, da izročitev nepremičnine v tožnikovo posest ne pomeni realizacije darilne pogodbe, saj se lastninska pravica na nepremičnini prenese šele z vknjižbo. Dejstvo, da do vknjižbe obdarjenčeve lastninske pravice še ni prišlo, za konkretno revizijsko presojo ni odločilno. V danem primeru namreč ne gre le za to, da je darovalka posest na podarjeni nepremičnini v celoti prepustila tožniku. Pomembno je tudi, da je slednji prepuščeno posest nato nemoteno izvajal kot lastnik in da je na tej podlagi v nepremičnino vlagal (obnova hiše, njeno vzdrževanje in dograditev prizidka), pri čemer je z opravo sanacijskih in vzdrževalnih del celo uresničil bistveni razlog daritve. Poleg tega je bila daritev znana tudi toženki, ki v nepremičnino ni želela vlagati. Takšna dejanska podlaga zamudne sodbe jasno kaže na uresničitev darovalkine resnične volje in ne morda na njeno lahkomiselnost. Navedeno utemeljuje sklep, da je bila darilna pogodba v konkretnem primeru pretežno izpolnjena (58. člen OZ) oziroma da je darovalka tožniku zagotovila prosto razpolaganje s podarjeno nepremičnino v smislu 538. člena OZ. Namen obličnostne zahteve v konkretnem primeru ne dopušča drugačne razlage.

12. Ker je tako realizirana darilna pogodba kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za darovalko oziroma njeno pravno naslednico zavezujoča, mora slednja izpolniti še preostali del pogodbene zaveze in tožniku omogočiti pridobitev (so)lastninske pravice, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji v dovoljenem delu ugodilo, kot izhaja iz II. točke izreka odločbe.

13. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo le delno. Kot je bilo že pojasnjeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu (vključno s stroškovno odločitvijo) vrnilo v novo sojenje (četrti odstavek 165. člena ZPP). Tudi o revizijskih stroških bo zato odločilo sodišče prve stopnje, ki bo upoštevalo končni uspeh strank (154. člen ZPP).

---.---
Op. št. (1): Poročevalec DZ, št. 30/1996, str. 103.
Op. št. (2): Citirana določba se glasi: „Iz zgolj ustno, brez dejanske izročitve sklenjene darilne pogodbe obdarjenec ne dobi tožbene pravice. Ta pravica se mora ustanoviti s pismeno listino.“. Dejanska izročitev je bila tudi v avstrijski sodni praksi razumljena kot navzven razvidno dejanje, s katerim darovalec po svoji resnični volji stvar prepusti obdarjencu, kar velja tudi za telesno izročitev nepremičnine in deleže na nepremičninah; nepremičnine se tako dejansko izročijo z dejansko prepustitvijo in izvrševanjem lastniške posesti. Glej Koziol, Welser: Grundriss des bürgerliches Recht, Band 1, Wien 1992, str. 349 in Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, Zweiter band, Wien 1934, str. 626 (povzeto po Keresteš, O obličnosti darilne pogodbe, Pravna praksa št. 388/1997).
Op. št. (3): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 415/1992 z dne 7. 1. 1993, II Ips 573/1992 z dne 10. 3. 1993, II Ips 491/1996 z dne 5. 3. 1998, II Ips 703/2003 z dne 10. 2. 2005, II Ips 139/2006 z dne 22. 5. 2008 in druge.
Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 452/1999 z dne 23. 2. 2000, II Ips 167/2000 z dne 5. 10. 2000, II Ips 667/2007 z dne 3. 6. 2010 in druge.