Sodišče: Višje sodišče v Ljubljani; Odločba: VSL sodba in sklep II Cp 2540/2015, Datum seje senata: 09.12.2015

JEDRO:
V sodni praksi in pravni teoriji je že zavzeto stališče, da lahko tudi tisti, ki so sicer sodelovali v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku uveljavljajo svoje zahtevke, ki ne temeljijo na dedni pravici. Zlasti to velja za originarno pridobitev lastninske pravice.

OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek tožnice, da ne obstaja dedni dogovor, ki naj bi ga dne 3. 4. 2012 v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. pri Okrajnem sodišču v Trbovljah pod D 65/2012 sklenile tožnica in toženki, da naj bi nepremičnine parc. št. 1 in 2 k. o. X dedovale vsaka do 1/3. Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek, da navedene nepremičnine spadajo v skupno premoženje zakoncev, tožnice in pokojnega A. A. in da sta njuna solastninska deleža na tem premoženju enaka. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženki dolžni izročiti v last vsaka 1/6 solastninskega deleža nepremičnin parc. št. 1 in 2 k. o. X na način, da sta ji dolžni izstaviti za vpis lastninske pravice primerno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko pri njunih solastninskih deležih do 1/6 vknjižila lastninska pravica na ime tožnice. Tožnici je naložilo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka 1.295,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točko izreka je prvostopenjsko sodišče zaradi očitne napake popravilo s popravnim sklepom P 87/2014 z dne 25. 8. 2015).

2. Tožnica se v pritožbi proti sodbi sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje. Navaja, da njen tožbeni zahtevek, predvsem dajatveni del, temelji na lastninskopravni podlagi, saj od toženk zahteva razdelitev skupnega premoženja, ki ga je ustvarila s pokojnim možem. Prvostopenjsko sodišče je v zmoti, ko se je postavilo na stališče, da dedni dogovor obstaja, ker je zapisan v sklepu o dedovanju in da bi ga morala tožeča stranka izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom, s tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Iz zapisa v sklepu o dedovanju je razbrati, da naj bi bil dedni dogovor sklenjen tako glede avtomobila kot tudi glede nepremičnin, kar pa nima podlage v zapisniku zapuščinske obravnave. Pritožnica trdi, da dednega dogovora glede dedovanja hiše s toženkama ni sklenila, ter opozarja, da tudi prva toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je sodišče o dedovanju nepremičnin odločilo na podlagi Zakona o dedovanju in ne na podlagi dednega dogovora. Ker dedni dogovor ni bil sklenjen, ga ni mogoče razveljavljati na podlagi 392. člena ZPP.

3. Iz odgovora na pritožbo druge toženke je razbrati, da se strinja s pritožbo, ker je po njenem sodba nepravilna in nepravična.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Spor med pravdnima strankama (tožnica je mati, toženki sta njeni hčerki) izvira iz zapuščinskega postopka po pokojnem možu oziroma očetu pravdnih strank A. A. S pravnomočnim sklepom o dedovanju D 65/2012 z dne 3. 4. 2012 (pravnomočen dne 11. 5. 2012) je sodišče prve stopnje za dedinje po pokojnem razglasilo tožnico in toženki, vsako do 1/3 zapustnikovega premoženja in v nadaljevanju glede na sklenjen dedni dogovor v izreku sklepa zapisalo: „pa osebni avtomobil deduje zap. vdova, ker pa sama vozniškega dovoljenja nima, pa le-ta za upravitelja avtomobila določi svojo hči N., nepremičnine pa dedujejo vsaka do 1/3.“ Tožnica v tožbi navaja, da so nepremičnine, ki so bile predmet sklepa o dedovanju (parc. št. 1 in 2 k. o. X), skupno premoženje tožnice in pokojnega moža A. A., z deležem vsakega do ½, zato sta ji toženki dolžni vrniti vsaka ½ podedovanega premoženja (torej vsaka 1/6). Bistvo tožbenih trditev je tudi v tem, da so dedinje sicer sklenile dedni dogovor, ki pa je obsegal le dedovanje osebnega vozila, ne pa tudi nepremičnin, kot izhaja iz napačnega zapisa dednega dogovora v sklepu o dedovanju.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da pravnomočni sklep o dedovanju vsebuje tudi dedni dogovor, ki zajema delitev nepremičnin, zato bi morala tožnica (tudi če je o tem prišlo do nesporazuma med sodiščem in dedinjami) dedni dogovor izpodbijati s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, skladno z določbo 392. člena ZPP. Pravnomočen sklep o dedovanju je zato ovira tudi za ugotovitveni zahtevek tožnice, da spadajo nepremičnine v skupno premoženje in na dajatveni zahtevek za izstavitev listine, primerne za vpis lastninske pravice na tožnico.

7. Dedni dogovor je po stališču sodne prakse sodna poravnava, ima učinke pravnomočne sodbe, zato se lahko izpodbija le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave po določbi 392. člena ZPP, kot pravilno navaja sodišče v obrazložitvi sodbe. Tožnica ne zahteva razveljavitve dednega dogovora s tožbo na tej podlagi. Trdi, da sama in toženki kot dedinje sploh niso sklenile dednega dogovora, ki bi se nanašal na nepremičnine. Pritožba ima prav, da v takšnem primeru tožba za razveljavitev sodne poravnave ne pride v poštev, ampak lahko tožnica zgolj zahteva ugotovitev, da dedni dogovor v takšni vsebini ni bil sklenjen. Za takšno ugotovitev tudi po presoji pritožbenega sodišča v zadostni meri izkazuje pravni interes, saj je zapis oziroma povzetek dednega dogovora v sklepu o dedovanju nejasen in lahko vzbuja dvom o tem, ali zajema tudi dedovanje nepremičnin. Da ni tako, pa jasno izhaja iz zapisnika o zapuščinski obravnavi, namreč, da so dedinje sklenile dedni dogovor le glede dedovanja osebnega vozila. Nenazadnje pa se glede tega obe toženki strinjata s tožnico. Tudi prva toženka, ki tožbenemu zahtevku ugovarja, v odgovoru na tožbo navaja, da so se dedinje z dednim dogovorom sporazumele le glede dedovanja osebnega vozila, medtem ko je glede nepremičnin sodišče odločilo na podlagi zakona.

8. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju sprejelo napačno materialnopravno izhodišče, da pravnomočni sklep o dedovanju predstavlja oviro za tožničin zahtevek na ugotovitev obstoja skupnega premoženja. Po 220. členu Zakona o dedovanju (ZD) pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. V sodni praksi(1) in pravni teoriji(2) je že zavzeto stališče, da lahko tudi tisti, ki so sicer sodelovali v zapuščinskem postopku, v pravdnem postopku uveljavljajo svoje zahtevke, ki ne temeljijo na dedni pravici. Zlasti to velja za originarno pridobitev lastninske pravice. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). To pomeni, da lahko v konkretnem primeru tudi tožnica, ki je sodelovala v zapuščinskem postopku, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavlja svojo lastninsko pravico na delu premoženja, ki je formalno pripadal zapustniku, dejansko pa ni spadal v zapuščino, torej na delu, ki ji pripada na skupnem premoženju.

9. Tožnica poleg zahtevka na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju zahteva od toženk, da ji izstavita ustrezni zemljiškoknjižni listini za vknjižbo lastninske pravice, vsaka do 1/6, torej deleža, ki ustreza njenemu deležu na skupnem premoženju. Uveljavljanje zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pa ni združljiva s pravili stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, saj ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, pač pa za izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice. Pri slednji je podlaga za vknjižbo pravnomočna sodna odločba, s katero sodišče ugotovi obstoj stvarne pravice(3). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu (III./I. točka izreka) kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice in na podlagi drugih razlogov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Res pa je konkretna zadeva drugačna zaradi izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo lastninske pravice na tožnico in toženki, za vsako do 1/3. Zato lahko tožnica zgolj z izbrisno tožbo (243. člen Zakona o zemljiški knjigi) zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

10. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo tožbenega zahtevka v preostalem delu, ki se nanaša na neobstoj dednega dogovora ter ugotovitev skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrača v nov postopek (355. člen ZPP). Izhodišča za nadaljnje obravnavanje so razvidna iz dosedanje obrazložitve.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Odločbe VS RS II Ips 1127/2008, II Ips 283/2000 in VSL II Cp 1325/2013, I Cp 2563/2011.
Op. št. (2): Dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991, stran 203.
Op. št. (3): Npr. odločba VS RS II Ips 460/2008