Višje sodišče v Ljubljani, VSL sklep III Cp 1243/2009, z dne 27.05.2009

JEDRO:
Glede na to, da sta stranki darilno pogodbo sklenili 17.01.1996, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravna pravila ODZ, saj ZOR darilne pogodbe ni urejal. Pogoji za preklic darila po ODZ se v primeru nehvaležnosti obdarjenca do darovalca nekoliko razlikujejo od pogojev, ki jih določa OZ. Sodna praksa je zavzela stališče, da vzrok za preklic ne more biti vsako drobno nedovoljeno dejanje obdarjenca, ampak je le huda nehvaležnost lahko vzrok za preklic. Pravna pravila ODZ o darilni pogodbi se od ureditve po OZ razlikujejo tudi glede roka za preklic darila.

OBRAZLOŽITEV:

Za odločanje o pritožbi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveže darilna pogodba z dne 17.01.1996, s katero je tožnik kot darovalec, tožencu kot obdarjencu, podaril v last in posest do 1/2 celote nepremičnin, parc. št. 92/3 - travnik v izmeri 518 m2 in parc. št. 299.S - stanovanjska stavba v izmeri 106 m2, ki sta vpisani pri vl. št. 394 k.o...., ter da je je toženec dolžan v roku 15 dni in pod izvršbo tožniku vrniti z darilno pogodbo z dne 17.01.1996 podarjene nepremičnine, parc. št. 92/3 - travnik v izmeri 518 m2 in parc. št. 299.S - stanovanjska stavba v izmeri 106 m2, ki sta vpisani pri vl. št. 394 k.o.... in v istem roku izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri tožencu do 1/2 celote lastnih nepremičninah, parc. št. 92/3 in parc. št. 299.S, pri vl. št. 394 k.o...., vknjižila lastninska pravica in ime tožnika do celote, ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu nastale pravdne stroške v znesku 1.123,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb materialnega prava, Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Zaključki sodišča prve stopnje, ki je zahtevek tožeče stranke za razvezo darilne pogodbe zavrnilo z utemeljitvijo, da je bila tožba vložena prepozno (po preteku enoletnega roka iz 543. člena OZ) ter da tožeča stranka ni uspela dokazati hude nehvaležnosti tožene stranke in svoje hude socialne stiske, obenem pa ji je očitalo, da so bile njene izpovedbe tekom pravdnega postopka spreminjajoče, zaradi česar ni moglo slediti njenim navedbam o ogroženosti preživljanja in o njenem socialnem stanju, so po mnenju tožeče stranke preuranjeni, če ne že v nasprotju z do sedaj izvedenimi dokazi. Tožeča stranka navaja, da je že v tožbi in ves čas sodnega postopka zatrjevala, da so zakonski razlogi za preklic darilne pogodbe kulminirali v zadnjem letu pred vložitvijo tožbe. O očitku hude nehvaležnosti in stiske glede lastne ogroženosti preživljanja je tožeča stranka izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka, nenazadnje pa je to tudi dokazala z listinami v sodnem spisu. Iz uradnega podatka DURS za leto 2005 jasno izhaja, da je imela tožeča stranka v zadnjem letu pred vložitvijo tožbe izkazano izgubo v višini 4.652,19 EUR, kar jasno dokazuje, da tožeča stranka ni imela sredstev za preživljanje. Odhodki v letu pred vložitvijo tožbe so bistveno presegali prihodke (presegali so več kot 40% celotnih prihodkov), zato je v nasprotju z dokazi v spisu odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila ogrožena glede lastnega preživljanja. V zvezi s hudo nehvaležnostjo in grožnjami tožene stranke tožeča stranka navaja, da je opisala dogodke, ki jih je sama doživela, o tem je izpovedala, ko je bila zaslišana. Logično je, da (kot oče tožene stranke) ni vsakokrat hitela prijavljat lastnega sina na policijo, saj jo je bilo dejansko sram teh ravnanj tožene stranke in je še vedno upala, da se bo sin spremenil in poboljšal. Obenem tožeča stranka opozarja, da je v zvezi s tem predlagala, da se zaslišijo najmanj tri priče, ki jih sodišče prve stopnje žal ni niti zaslišalo niti vabilo. Poleg tega tožeča stranka poudarja, da je predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem lečečega psihiatra in s pribavo celotne zdravstvene dokumentacije pri osebni zdravnici, vendar pa sodišče prve stopnje ničesar od predlaganega ni izvedlo in je s tem kršilo osnovno načelo, da se morata obe stranki enako obravnavati. Sodišče prve stopnje je enostavno na zadnjem naroku sprejelo sklep, da so ostali dokazi nepotrebni in jih je zavrnilo. Nadalje tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da preklic zaradi hude nehvaležnosti ureja 540. člen OZ. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Navaja, da je nepravično in nemoralno, da obdarjenec obdrži prejeto polovico stanovanjske hiše in poslovnih prostorov, če ve, da njegov oče nima sredstev za preživljanje in če ve, da bi očetu lahko pomagal pri odpravi ogroženosti preživljanja s tem, da mu izda soglasje k obratovanju lokala. Po drugi strani, opozarja tožeča stranka v pritožbi, pa je sodišče prve stopnje izvedlo prav vse s strani tožene stranke predlagane dokaze, medtem ko s strani tožeče stranke razen poizvedb na DURS ni izvedlo nobenih dokazov; ni izvedlo zaslišanj treh prič (glede groženj in hude nehvaležnosti), ni izvedlo pribave medicinske dokumentacije, ni angažiralo izvedenca medicine dela (glede pridobitne sposobnosti) in ni zaslišalo osebne zdravnice ter izvedenca psihiatra (kateremu se je tožeča stranka večkrat zaupala v zvezi z ravnanjem tožene stranke). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da tožeča stranka ni zaposlena in da nima preskrbljenih sredstev za preživljanje. Ni se opredelilo do izpovedbe, da tožena stranka ni hotela podati soglasja k obratovanju lokala, kar je tožena stranka tudi priznala. S tem ravnanjem je direktno povzročila škodo tožeči stranki in njegovi življenjski partnerici, tako da oba ne moreta imeti rednih dohodkov za preživljanje in sta zaradi ravnanja tožene stranke ogrožena pri preživljanju. Tožeča stranka meni, da se v tem delu izpodbijana sodba sploh ne more preizkusiti, saj se ni opredelila do vseh doslej izvedenih dokazov. Tožeča stranka na podlagi navedenega zaključuje, da je zaradi neizvedenih dokazov dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo pred pričetkom vsebinskega obravnavanja sporne zadeve najprej pribaviti vse dokaze, ki sta jih predlagali obe pravdni stranki, in šele nato pričeti z zasliševanjem pravdnih strank.
Pritožba je utemeljena.
Ob materialnem preizkusu izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Tožbeni zahtevek za razvezo (pravilno bi se moral glasiti na preklic) darilne pogodbe z dne 17.01.1996 in za vrnitev darila je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka (kot darovalec) ni dokazala, da od dneva, ko je izvedela za razlog za preklic darilne pogodbe, še ni potekel rok enega leta, prav tako pa ni dokazala, da bi bilo ogroženo njeno preživljanje oziroma da je bila tožena stranka do njega hudo nehvaležna. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določila 539., 540. in 543. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007 - UPB1; v nadaljevanju OZ) oziroma na pogoje in rok za preklic darilne pogodbe zaradi stiske in hude nehvaležnosti, vendar je spregledalo, da se določbe OZ, ki je začel veljati 1. januarja 2002, ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo (1060. člen OZ v zvezi s 1062. členom OZ). Glede na to, da sta pravdni stranki predmetno darilno pogodbo sklenili dne 17.01.1996, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravna pravila Občega državljanskega zakonika iz leta 1811 (v nadaljevanju ODZ), saj Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami), ki je veljal do uveljavitve OZ, darilne pogodbe ni urejal.
Pogoji za preklic darila po pravnih pravilih ODZ se v primeru nehvaležnosti obdarjenca do darovalca nekoliko razlikujejo od pogojev, ki jih določa OZ; medtem ko slednji določa, da darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal (540. člen OZ), pravna pravila ODZ določajo, da se sme daritev preklicati, če zagreši obdarjenec proti darovalcu veliko nehvaležnost v smislu poškodbe na telesu, na časti, na svobodi ali na imovini, glede katere se sme zoper poškodovalca postopati po kazenskem zakonu uradoma ali na poškodovančevo zahtevo (paragraf 948 ODZ). Pri tem je sodna praksa zavzela stališče, da vzrok za preklic ne more biti vsako drobno nedovoljeno dejanje obdarjenca, ampak je le huda nehvaležnost lahko vzrok za preklic; četudi ima dejanje znake kaznivega dejanja, mora biti po svoji teži takšno, da razumno opravičuje preklic darila (več o tem dr. Stojan Cigoj: Institucije obligacij - Posebni del obligacijskega prava - Kontrakti in reparacije, 3. ponatis, Uradni list RS, Ljubljana, 2001, str. 73-75). V primeru stiske oziroma če darovalcu primanjkuje potrebnega vzdrževanja, pa v skladu s pravnimi pravili ODZ niti ni mogoče zahtevati preklica darilne pogodbe oziroma vrnitve darovane stvari (kot to omogoča 539. člen OZ in kot je zahtevala tožeča stranka), ampak je darovalec od obdarjenca upravičen zahtevati zgolj vsako leto zakonite obresti od darovanega zneska, kolikor darovana stvar ali njena vrednost še obstoji in mu primanjkuje potrebno vzdrževanje ter če ni obdarjenec sam v enakih potrebah (paragraf 947 ODZ). Pravna pravila ODZ o darilni pogodbi se od ureditve po OZ razlikujejo tudi glede roka za preklic darila. OZ določa, da se darilo lahko prekliče v enem letu od dneva, ko je darovalec zvedel za razlog za preklic (543. člen OZ), po pravnih pravilih ODZ pa veljajo splošna pravila o zastaranju, razen glede preklica daritve zaradi nehvaležnosti, za katerega je določen zastaralni rok treh let (paragraf 1487 ODZ).
Ker je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke zavrnilo opirajoč se na napačno materialnopravno podlago oziroma se je pri tem sklicevalo na napačne zakonske določbe glede pogojev in roka za preklic darila, je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti - to v predmetnem postopku pomeni na novo ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje (torej tisto, ki je povezano s pogoji za preklic darila po pravnih pravilih ODZ) - zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). S spremembo sodbe bi namreč sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami), saj bi na pritožbeni ravni prvič ugotavljalo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča in o zadevi ponovno odloči. Pri tem bo moralo ponovno odločiti tudi o dokaznih predlogih pravdnih strank in v zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke o hudi nehvaležnosti tožene stranke zaslišati priče, predlagane s strani tožeče stranke, oziroma bo po potrebi moralo izvesti tudi katere od drugih predlaganih dokazov.
Ker je že iz zgoraj navedenih razlogov sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, na ostale pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovarjalo.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.