Pozneje najdena zapuščina

VSM sklep I Cp 1418/2006, z 22. 08. 2006

Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni več mogoče obravnavati vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino in izdati novega sklepa o dedovanju. Pozneje najdena zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, skladnih dednopravnemu upravičenju, ugotovljenemu s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Z novim sklepom se torej razdeli pozneje najdeno premoženje na podlagi obstoječega pravnomočnega sklepa o dedovanju. V postopku glede pozneje najdenega premoženja, pa so stranke postopka tudi dediči dediča iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki je med tem že umrl. To pa zato, ker se bo po teh osebah, po uradni dolžnosti vodil zapuščinski postopek, in se mora zato na tak način rešiti predhodno vprašanje glede premoženja, ki spada v njihovo zapuščino. Kdo vse bodo dediči tega premoženja, se bo ugotavljalo v drugih zapuščinskih postopkih, medtem ko se pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne opravi zapuščinske obravnave in se zapuščina razdeli samo na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino, poleg premoženja navedenega v pravnomočnem sklepu o dedovanju sodišča v z dne, spada tudi do 1/2 solastne nepremičnine, vpisane v vl. št. k.o. in do 1/2 solastne nepremičnine vpisane v vl. št. k.o. Kot zakonite dediče prvega dednega reda je razglasilo zapustničinega sina in zapustničino hči, vsakega do 1/2 naknadno najdenega premoženja. V obrazložitvi svoje odločitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sta dediča po zapustničinem dediču, ki je umrl, in sicer in, ter zapustničina dedinja, sodišču predlagali izdajo dodatnega sklepa za premoženje, za katerega se je naknadno ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojni. Sodišče je sklep izdalo na podlagi 221. člena Zakona o dedovanju - ZD, ki določa, da sodišče v primeru, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Odločitev s pravočasno pritožbo izpodbija zapustničina zakonita dedinja zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s 163. členom ZD) in kršitve procesnih določb Zakona o dedovanju. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg zapuščine, ki jo je razdelilo z dodatnim sklepom o dedovanju in uveljavlja izločitev dveh parc. št. in vl. št. k.o., iz zapuščine. Na navedenih nepremičninah je s soglasjem zapustnice (ki je bila po njenih trditvah lastnica celotnega zemljiškoknjižnega vložka) postavila gospodarski objekt, ki pa zaradi vloženega dela in sredstev s strani pritožnice, ne more postati predmet dedovanja (32. člen ZD). Pritožba predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni več mogoče obravnavati vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino in izdati novega sklepa o dedovanju. Pozneje najdena zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, skladnih dednopravnemu upravičenju, ugotovljenemu s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Z novim sklepom se torej razdeli pozneje najdeno premoženje na podlagi obstoječega pravnomočnega sklepa o dedovanju. V postopku glede pozneje najdenega premoženja, pa so stranke postopka tudi dediči dediča iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki je med tem že umrl. To pa zato, ker se bo po teh osebah, po uradni dolžnosti vodil zapuščinski postopek, in se mora zato na tak način rešiti predhodno vprašanje glede premoženja, ki spada v njihovo zapuščino. Kdo vse bodo dediči tega premoženja, se bo ugotavljalo v drugih zapuščinskih postopkih, medtem ko se pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ne opravi zapuščinske obravnave in se zapuščina razdeli samo na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju.

To pravilo ima samo eno izjemo in sicer, primer podane odpovedi dediščini v korist določenega dediča, v prvem zapuščinskem postopku. Vrhovno sodišče RS je namreč že leta 1970 sprejelo načelno pravno mnenje, da se odpoved dediščini v korist določenega dediča, šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju in ne o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju (VSS 2-3/70). V obravnavani zadevi nimamo zabeležene navedene izjave, zato je postopanje sodišča prve stopnje pravilno in zatrjevana kršitev procesnih določil ZD, ni ugotovljena.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obseg zapuščine in posledično dejansko stanje. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za zemljiškoknjižna vložka št. k.o. in št. k.o. z dne izhaja, da so solastniki obravnavanih nepremičnin (zapustnica) do 1/2, ter in (sinova pokojnega zapustničinega sina) vsak do 1/4 nepremičnin. Na podatke zemljiške knjige kot javne knjige je zapuščinsko sodišče vezano. Res je, da je pritožnica predlogu za izdajo dodatnega sklepa priložila zemljiškoknjižna izpiska, iz katerih izhajajo drugačna lastninska razmerja, vendar sta bila izdana leta 2004, ko se še ni realizirala darilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne. Na podlagi navedene pogodbe se je vknjižila, na (zapustnica) in (zapustničin pokojni mož) vsakemu lastni 1/4, lastninska pravica v korist (njun sin) do 1/2. Vnadaljevanju se je po smrti, na podlagi pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju sodišča z dne, opr. št. vknjižila na lastni 1/2, lastninska pravica v korist in (njegovih sinov), za vsakega do ene polovice zapuščine. Tako pregled podatkov zemljiške knjige pokaže (kar je sodišče druge stopnje storilo izključno v pojasnilo pritožnici), da je obseg dodatne zapuščine dejansko 1/2 nepremičnin obeh zemljiškoknjižnih vložkov. V kolikor bo pritožnica še naprej vztrajala pri svojem zahtevku, ga lahko uveljavlja v pravdi. Zgoraj navedeno je narekovalo zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.