Nedovoljena razpolaganja strank z zahtevki

Stranke lahko v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku. Stranke se lahko odpovejo svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Sodišče pa ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom in ki nasprotuje moralnim pravilom.

ZPP v 316. členu določa, da če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave). Sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena). Izdaja sodbe na podlagi pripoznave se odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz drugega odstavka tega člena poprej dobijo obvestila.

V 318. členu pa so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Če tožena stranka v roku iz 277. člena (torej v roku v 30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), vendar le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Izdaja zamudne sodbe se odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz prejšnjega odstavka poprej dobijo obvestila.

Trditveno breme je na strankah (drugi odstavek 7. člena ZPP). Sodišče ne raziskuje dejstev, ki jih stranke niso navedle, razen če ugotovi, da želijo stranke razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (četrti odstavek 7. člena in tretji odstavek 3. člena ZPP).

Zahtevki, ki nasprotujejo prisilnim predpisom

Sodišče se nemalokrat sreča z zadevami, kjer želijo stranke razpolagati z zahtevki, ki nasprotujejo prisilnim predpisom. V praksi so pogosti primeri, ko želijo pridobiti zemljišča, katerih promet je omejen oz. dovoljen le ob določenih pogojih. Tako se je v praksi že zgodilo, da je tožeča stranka vložila tožbo na pridobitev parcel, ki so kmetijska zemljišča, in sicer na podlagi priposestvovanja, a je sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo in kataster ugotovilo, da gre za kmetijska zemljišča ali pa so zemljišča del zaščitene kmetije, kjer je pravni promet močno omejen in potrebuje za razpolaganje z njimi soglasje upravne enote. Nasprotna stranka v pravdnem postopku v takšnem primeru ne reagira, kar dejansko pomeni, da sodišče presoja, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe ali pa tožena stranka zahtevek pripozna, sodišče pa takšnega razpolaganja ne dovoli.

Namen procesne omejitve prostega razpolaganja z zahtevki po tretjem odstavku 3. člena ZPP je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava zaradi kogentnih zapovedi oziroma prepovedi ne bi mogle doseči.

Primeri nedovoljenih razpolaganj so tudi na drugih področjih. Tako je sodišče zavrnilo pripoznavo zahtevka, ko je toženec v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja želel priznati solastninsko pravico na stanovanju. Sodišče je ugotovilo, da sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank, ker gre za nasprotovanje kogentnim določbam ZZZDR (sedaj Družinskega zakonika). Sodišče je tudi zapisalo, da enaka omejitev velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Ustanovitev družbe, domnevno z zlorabo osebnih podatkov

Tudi sama sem se pred nedavnim srečala z zadevo, ki ni bila čisto jasna. Tožnik, madžarski državljan, je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa na podlagi 41.a člena Zakona o sodnem registru (ZSReg). Zatrjeval je, da je šele s prejemom pisne odločbe o prekršku s strani upravne enote izvedel, da naj bi v Sloveniji ustanovil družbo, katere edini družbenik je on sam, do česar naj bi prišlo z zlorabo osebnih podatkov ...

Nadaljevanje članka: Cvetka Horvat: Nedovoljena razpolaganja strankPravna praksa, št. 1-2, 2020