Predlog za ločitev zapuščine se lahko nanaša zgolj na celotno zapuščinsko premoženje

 

Odločba:
VSL sklep I Cp 3241/2016

 
 

Sodišče:
Višje sodišče v Ljubljani

Oddelek:
Civilni oddelek

Datum seje senata:
29.03.2017

Senat:
Blanka Javorac Završek (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Katarina Parazajda

Področje:
DEDNO PRAVO

Institut:
ločitev zapuščine – zahteva upnikov za ločitev zapuščine – pogoji za ločitev zapuščine – ločena zapuščina – ločitev dela zapuščine – prekinitev zapuščinskega postopka – nadaljevanje prekinjenega postopka – sklep o dedovanju – predmet dedovanja – premoženje zapustnika – dolgovi

Zveza:
ZD člen 2, 143, 143/1, 143/2.

 

JEDRO:
Predlog za ločitev zapuščine se po stališču pravne teorije in sodne prakse lahko nanaša zgolj na celotno zapuščinsko premoženje in ne morebiti samo na njegov del. Enako velja za sklep o ločitvi zapuščine: ukrep je mogoče odrediti le zoper celotno zapuščinsko premoženje in ne samo zoper njegove posamezne dele.

Sklepa o dedovanju, dokler sklep o ločitvi učinkuje, ni mogoče izdati. Ker institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega namena, to je poplačila upnice, bo sodišče slednjo moralo napotiti, da v določenem roku sproži (oziroma nadaljuje) ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. V tem primeru bo smiselna tudi prekinitev zapuščinskega postopka do zaključka (izvršilnega) postopka (oziroma do poteka roka). Šele, ko bodo prenehali razlogi za ločitev zapuščine (s poplačilom terjatve ali njenim ustreznim zavarovanjem) ali bo potekel rok za uveljavljanje terjatve, bo sodišče z zapuščinskim postopkom lahko nadaljevalo in odločilo, da morebiten ostanek zapuščinskega premoženja podeduje dedič.

IZREK:
I. Pritožbi se ugodi, sklep o dedovanju se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:
1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja in nato: - odločilo, da del tega premoženja (to je parc. št. 1 k. o. X) loči od dedičevega premoženja zaradi poplačila terjatve upnice A. A.; - dediču B. B. prepovedalo razpolaganje s tako izločenim delom zapuščine dokler se ne poplača upnica; - za dediča po zapustnici razglasilo zapustničinega sina B. B. in - odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi pri vseh nepremičninah, ki so last zapustnice, vknjiži lastninska pravica v korist dediča, pri nepremičnini parc. št. 1 k. o. X pa (tudi) zastavna pravica v korist upnice A. A. ter končno, da se pri Upravni enoti Y odredi registracija osebnega avtomobila na ime dediča.

2. Pritožbo vlaga ločitvena upnica A. A. Čeprav vlaga pritožbo formalno le zoper odločitev pod II. in III. točko izreka, vsebinsko izpodbija celoten sklep. Navaja, da je 2. 9. 2016 na podlagi 143. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prijavila terjatev v višini 1.020,25 EUR in zahtevala ločitev zapuščine. Obstoj terjatve je izkazala s sklepom o izvršbi z dne 30. 6. 2016. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 143. člen ZD, saj je od dedičevega premoženja ločilo le del zapuščinskega premoženja in sicer le parcelo št. 1 k. o. X. Ob tem poudarja, da ta nepremičnina ne zadošča za kritje terjatve, saj je že obremenjena s hipoteko v višini 27.000,00 EUR v korist upnika N. d. d., kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, sama nepremičnina pa je po podatkih GURS ocenjena na 11.300,00 EUR, kar ni realna tržna cena.

3. Dedič je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ločitev zapuščine, kot jo opredeljuje 143. člen ZD, je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja lahko ti dosežejo, da se zapuščinsko premoženje loči od premoženja dediča. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev.(1) Predlog za ločitev zapuščine se po stališču pravne teorije(2) in sodne prakse(3) lahko nanaša zgolj na celotno zapuščinsko premoženje in ne morebiti samo na njegov del. Enako velja za sklep o ločitvi zapuščine: ukrep je mogoče odrediti le zoper celotno zapuščinsko premoženje in ne samo zoper njegove posamezne dele. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je pritožnica vložila pravočasno zahtevo(4) za ločitev (celotne) zapuščine in je svojo terjatev tudi z verjetnostjo izkazala,(5) s sklepom ukrep ločitve zapuščine odrediti glede celotnega zapuščinskega premoženja in ne le glede njegovega dela (to je glede parcele 1 k. o. X).

6. Ob ugotovitvi, da obstojijo pogoji za ločitev (celotne) zapuščine v korist pritožnice, pa se izkaže, da je, ob upoštevanju učinkov, ki jih ima (oziroma jih bo imela) odločitev o ločitvi zapuščine, vsaj preuranjena odločitev sodišča prve stopnje v ostalih delih, predvsem pa v delu, s katerim je sodišče prve stopnje za dediča celotnega zapuščinskega premoženja (že sedaj) razglasilo zapustničinega sina B. B.

7. Del teorije(6) in sodne prakse(7) zastopa stališče, da v primeru, ko je izvedena ločitev zapuščine, lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki so ob smrti pripadale zapustniku in so ločene od premoženja dediča, ostanejo v zapuščini kot skup premoženja z omejeno pravno subjektiviteto (ločena zapuščina), ki je namenjen poplačilu zapustnikovih upnikov. Enako kot za odpoved dedovanju tudi za ločitev zapuščine velja pravna fikcija, da je posledica ločitve zapuščine nastala že ob uvedbi dedovanja (ob zapustnikovi smrti). To pomeni, da ločitev zapuščine povzroči, da lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki bi na podlagi dedovanja prešle na dediče, zaradi ločitve zapuščine ne preidejo nanje. Zato dedičevi upniki po tem premoženju ne morejo poseči. Po njem lahko posežejo samo zapustnikovi upniki.(8) Drug del sodni prakse(9) in teorije(10) pa zastopa stališče, da v sistemu ipso iure dedovanja zapuščina preide na dediče v trenutku smrti in že po volji zakona, zato njena ločitev od premoženja dedičev, ki učinkuje ex nunc (za naprej), povzroči le ločitev le-te v poseben sklad, ki je namenjen poplačilu ločitvenih upnikov,(11) na dediče pa dejansko preide le (dejansko zato, ker je pravno prešla že ob smrti),(12) kar po poplačilu upnikov ostane, in sicer ex tunc (za nazaj).

8. Ne glede na to, katero stališče sprejmemo, je jasno, da sklepa o dedovanju, dokler sklep o ločitvi učinkuje, ni mogoče izdati. Po prvem stališču zato, ker do prehoda zapuščinskega premoženja na dediče (še) ni prišlo, po drugem pa zato, ker (še) ni znano, kaj je dedič (če sploh) podedoval. Šele po poplačilu upnikov bo namreč znan ostanek zapuščine, ki ga lahko dedič podeduje.(13)

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep o dedovanju na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD v celoti razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno odločiti o predlogu upnice za ločitev zapuščine in pri tem (po ugotovitvi ostalih pogojev - pravočasnost zahteve, verjetnost terjatve) upoštevati, da se ukrep lahko nanaša le na celotno zapuščinsko premoženje in ne le na njegov del.(14) Ker institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega namena, to je poplačila upnice, bo slednjo moralo napotiti, da v določenem roku sproži (oziroma nadaljuje) ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve. V tem primeru bo smiselna tudi prekinitev zapuščinskega postopka do zaključka (izvršilnega) postopka (oziroma do poteka roka). V kolikor bi ob tem ugotovilo, da so potrebni še (drugi) ukrepi zavarovanja (popis in cenitev, postavitev skrbnika), bo odločilo še o tem. Šele, ko bodo prenehali razlogi za ločitev zapuščine (s poplačilom terjatve ali njenim ustreznim zavarovanjem) ali bo potekel rok za uveljavljanje terjatve, bo sodišče z zapuščinskim postopkom lahko nadaljevalo in odločilo, da morebiten ostanek zapuščinskega premoženja podeduje dedič.

11. Glede na vsebino točke I izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje kot del zapuščinskega premoženja navedlo tudi zapustničine dolgove, pa pritožbeno opozarja, da so v skladu z 2. členom ZD lahko predmet dedovanja le stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščinsko premoženje lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi po obstoječi zakonski ureditvi ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno. Koncepta, da v zapuščinsko premoženje spadajo tudi dolgovi (kar bi imelo za posledico neomejeno odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove), ZD ni sprejel.(15) Navajanje zapustničinih dolgov v sklepu o dedovanju kot dela zapuščinskega premoženja, zato ni ustrezno.

-------------

Op. št. (1): Mag. Nana Weber, Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine?, Pravna praksa, letnik 2012, št. 16-17, stran 19, GV Založba.
Op. št. (2): Kreč, Pavič, Komentar zakona nasleđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, stran 506; enako stališče zavzema tudi dr. Ana Božič Penko v članku Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten, 2012, št. 2, stran 26.
Op. št. (3): Glej sklep VSK Cp 294/2010 in sklep VSL II Ip 3381/2014.
Op. št. (4): Sodišče prve stopnje tega sicer ni izrecno ugotovilo, je pa razvidno iz podatkov spisa: ker je zapustnica umrla 24. 7. 2016, zahteva za ločitev zapuščine pa je bila vložena 2. 9. 2016, je vložena v roku treh mesecev po uvedbi dedovanja.
Op. št. (5): Zahtevi je priložila sklep o izvršbi, ki ga je (zoper zapustnico kot dolžnico) 30. 6. 2016 izdalo Okrajno sodišče v Y.
Op. št. (6): Glej dr. Nina Plavšak: Novosti ureditve stečaja zapuščine, Pravna praksa, 2013, št. 26, st. 6; Kreć, Pavič, Komentar zakona nasleđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, 1964, stran 506.
Op. št. (7): Glej sklep VSK Cp 294/2010, VSL Cst 236/2016 in VSL I Cp 2189/2014.
Op. št. (8): dr. Nina Plavšak v članku Novosti ureditve stečaja zapuščine (Pravna praksa, 2013, št. 26, stran 6) stališče, da gre pri ločeni zapuščini za premoženje, ki (še) ne preide na dediče, utemeljuje z vsebino 2. točke prvega odstavka 418. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da ločena zapuščina (če pride do stečaja zapuščine), preide v stečajno maso. Drugače je, če do ločitve zapuščine ne pride in dediči sprejmejo dediščino: v tem primeru premoženjske pravice, katerih imetnik je bil zapustnik, ne preidejo v stečajno maso, saj so njihovi imetniki že postali dediči, ki so sprejeli dediščino in zato v takem primeru stečajna masa vključuje samo obligacijske (denarne) terjatve zapustnikovih upnikov do dedičev na podlagi njihove odgovornosti za zapustnikove obveznosti po 142. členu ZD (primerjaj 1. točko prvega odstavka 418. člena ZFPPIPP) in denarna plačila, ki jih upravitelj izterja od zapustnikovih dedičev z uveljavitvijo teh terjatev (primerjaj 1. točko drugega odstavka 418. člena ZFPPIPP in smiselno prvi odstavek 350. člena v zvezi s petim odstavkom 416. člena ZFPPIPP).
Op. št. (9): Glej sklep VSL I Cp 3865/2008 in VSL I Cp 2091/2009.
Op. št. (10): Ana B. Penko, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten, 2012, št. 2, stran 29; V. Žnidaršič Skubic, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten, 2016, št. 2; Gavella, Belaj, Nasljedno pravo, 2008, stran 284; in mag. Nana Weber, Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine, Pravna praksa, 2012, št. 16-17, stran 19.
Op. št. (11): Ob ločitvi zapuščine se razdružita dedičevi premoženjski masi: njegovo osebno in podedovano premoženje.
Op. št. (12): Med trajanjem ločitve zapuščine naj bi imeli dediči po vsebini le pričakovane pravice, ne pa polne lastninske pravice, saj jim ukrep ločitve onemogoča razpolaganje, poznejša vsebina sklepa o dedovanju pa je omejena zgolj na to, kar od zapuščine po poplačilu upnikov ostane.
Op. št. (13): Tako mag. Nana Weber, Kako naj zapustnikov upnik doseže ločitev zapuščine, Pravna praksa, 2012, št. 16-17, stran 19; enako dr. Ana Božič Penko, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten, 2016, št. 2, stran 26-28 ter sodna praksa: sklep VSL I Cp 3865/2008, I Cp 2091/2009, II Cp 472/2011, I Cp 960/2011, VSM I Cp 351/2010 in drugi.
Op. št. (14): Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da upnica razen pravice, da se se iz ločenega premoženja poplača, drugih pravic ne pridobi - podlage, da bi sodišče v njeno korist pri nepremičninah, ki so predmet dedovanja, v zemljiški knjigi vknjižilo zastavno pravico, zato ni.
Op. št. (15): Več o tem glej Kreč, Pavič, Komentar zakona o nasleđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, stran 9.