Dedna nevrednost, opustitev potrebne pomoči in ugotovitev dedne nevrednosti, hude posledice

Vrhovno sodišče

Oddelek:
Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat

ECLI:
ECLI:SI:VSRS:2022:II.IPS.75.2020

Evidenčna številka:
VS00055636

Datum odločbe:
16.02.2022

Opravilna številka II.stopnje:
VSL Sodba II Cp 1356/2019

Jedro

Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper.

Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru - drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja - vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadošča le hujša kršitev moralne obveznosti, ki bi sleherni zapuščinski postopek potencialno sprevrgla v moralno očitanje in razsojanje, marveč se zahteva, da je bil zapustnik realno ogrožen zaradi dedičeve brezbrižne ali celo sovražne pasivnosti.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene stroške celotnega postopka v znesku 5.126,33 EUR, in sicer v 15 dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

 

Dejansko ozadje

1. Ta pravda izvira iz zapuščinskega postopka po A. A.

2. Tožnica je njena sestra in oporočna dedinja.

3. Toženka je zapustničina hči, ki je v zapuščinskem postopku uveljavljala nujni dedni delež.

4. Tožnica ji je oporekala, da je dedno nevredna. Oprla se je na 4. točko 126. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Ta dedno nevrednost navezuje na položaj, ko se je potencialni dedič huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi če ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči.

5. Osrednji očitek, na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

6. Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper. Prav tako ji ni ponudila stanovanja v Ljubljani, ki ga je sicer oddajala v najem. Pokojna mati se je nato preselila k tožnici (sestri) na ... ulico v Ljubljani. Sestra je zanjo lepo skrbela dobri dve leti. Gospa A. A. je nato decembra 2014 odšla v domsko oskrbo. Umrla je ... 2016.

7. Drugi očitki, ki jih je tožnica naperila zoper toženko, so bili, da je pokojni materi na kartici American Expres povzročila dolg v znesku 1.947,01 EUR. Dalje, da je v zapuščinskem postopku po pokojnem partnerju zamolčala, da je imel pokojnik sinove in je bila pokojnica nato zaradi tega ovadena s strani partnerjevih sinov ter, slednjič, da je v vsem tem času ni obiskala.

Dosedanji potek postopka

Presoja sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dedno nevredna in tako nima dedne pravice po pokojni A. A.

9. Svojo odločitev je oprlo na (1) toženkino ravnanje v zapuščinskem postopku po pokojnem partnerju B. B., (2) zaradi nepoplačila dolga, nastalega z uporabo kartice American Expres v višini 1.947,01 EUR, (3) ker toženka materi ni nudila pomoči pri namestitvi, ko je se v letu 2012 morala izseliti iz dotedanjega postopka in (4) ker od 25. 4. 2012 do materine smrti toženka z njo ni imela nobenega stika več in ji ni nudila pomoči, ki jo je ta potrebovala.

Presoja pritožbenega sodišča

10. Pritožbeno sodišče je v za odločanje relevantnem delu zavrnilo pritožbo toženke in v bistvenem delu (glede glavne stvari) potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

11. V obrazložitvi je sicer pritožnici pritrdilo, da njeno ravnanje v sodnih postopkih ter njeno ravnanje v zvezi z zlorabo kreditne kartice, ne predstavljajo razloga, ki bi utemeljeval zaključek o dedni nevrednosti. Z njo se je tudi strinjalo, da stanovanja, ki ga je v Ljubljani oddajala v najem, ni mogla ponuditi materi, saj najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov ni mogoče odpovedati. Soglašalo pa je s presojo sodišča prve stopnje, da dedno nevrednost utemeljuje njena popolna pasivnost, ko zapustnice ni povabila k sebi ter ji ni pomagala in bi bila brez pomoči tožnice (sestre) pahnjena v položaj, v katerem bi bilo ogroženo njeno zdravje.

Sklep o dopustitvi revizije

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Dor 28/2020 15. 5. 2020 dopustilo revizijo toženke glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili četrti odstavek 126. člena Zakona o dedovanju, ko sta presodili, da dejstvo, da toženka zapustnici ni ponudila možnosti, da pride živet k njej, izpolnjuje zakonske znake dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

Povzetek bistvenih navedb pravdnih strank v revizijskem postopku

Navedbe toženke v reviziji

13. Toženka v uvodu pojasni, na katera dejstva je odločitev o dedni nevrednosti navezalo sodišče prve stopnje ter nato za izhodišče svojega revizijskega utemeljevanja vzame spodnjo premiso v sodbi pritožbenega sodišča. To je oceno o dedni nevrednosti zožilo na dejstvo, da toženka zapustnici ni ponudila, naj pride živet k njej, ko je bila izseljena iz dotedanjega bivališča.

14. Trdi, da je dedna nevrednost izjema od splošnega pravila, po katerem ima dedič dedno sposobnost. Izjeme naj bi bilo treba razlagati zožujoče.

15. Četrta točka 126. člena ZD vsebuje dve pojavni obliki: (a) hujšo kršitev dolžnosti preživljati zapustnika in (b) opustitev potrebne pomoči zapustniku. Sodišče toženki očita slednje, kajti zapustnica je imela lastna sredstva ter dolžnosti preživljanja zato ni bilo.

16. Za razlog opustitve pomoči pa gre le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Nevarnost mora biti konkretna. Pri tem se sklicuje na 129. in 130. člen Kazenskega zakonika (KZ-1). Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi zaradi toženkine pasivnosti prišlo do kakršnihkoli posledic na zdravju in življenju zapustnice. Zapustnica ni bila nikoli na cesti. Z ... ulice se je preselila neposredno k sestri.

17. Ugotovljene okoliščine, da toženka tožnice – ko se je bila primorana izseliti iz dotedanjega bivališča – ni povabila k sebi, ne izpolnjujejo meril za sklep o dedni nevrednosti. Lahko bi bile kvečjemu eden od vzrokov za razdedinjenje. Med razlogom za razdedinjenje, ki temelji na zapustnikovi iniciativi, in razlogom dedne nevrednosti, je treba ločiti.

18. Revidentka trdi, da izpodbijana odločitev nasprotuje sodni praksi. Sklicuje se na zadeve VS: II Ips 552/2004 z dne 29. 5. 2005, II Ips 418/2008 z dne 14. 1. 2010 ter II Ips 301/2017 z dne 17. 5. 2018.

Navedbe tožnice v odgovoru na revizijo

19. V odgovoru na revizijo se prepletajo tri prvine. Najprej tožnica oporeka revizijskemu argumentu, da ni bila zapustnica nikoli na cesti ter da zato ni bilo nikoli konkretne nevarnosti za življenje in zdravje zapustnice. Argumentu nasprotuje in se sprašuje, ali bi morala, da bi sedaj v tožbi uspela, sestri odkloniti pomoč in pustiti, da jo izselijo na cesto? Ko se je bližal datum izselitve, je bila praktično brez strehe nad glavo.

20. Druga prvina je ta, da se sklicuje še na druge okoliščine, tiste, na katere se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Te okoliščine, trdi, skupaj tvorijo celoten primer.

21. Tretja prvina je tista, ki je neupoštevna. Toženka se namreč sklicuje na grobo procesno gradivo ter iz njega slika dejansko stanje, ki je drugačno od tega v sodbi.

Presoja Vrhovnega sodišča

22. Revizija je utemeljena.

Pojasnilo glede meja odločanja revizijskega sodišča

23. Čeprav ta pravda izvira iz prekinjenega zapuščinskega postopka, tam pa je odprto vprašanje toženkinega nujnega dednega deleža, je tu predmet presoje izključno vprašanje dedne nevrednosti. Vprašanje dedne nevrednosti ni nujno sestavni del ustanove nujnega deleža, marveč se razteza na vse dedne položaje. Vprašanja dedne nevrednosti zato ni mogoče presojati po različnih merilih, če se tiče dedne sposobnosti (navadnega) zakonitega dediča, nujnega dediča ali morda oporočnega dediča. Pojasnilo je potrebno, ker je ustanova nujnega dedovanja lahko ustavnopravno problematična1 – a, kot že rečeno, reševanje problema nujnega dedovanja ne more biti predmet tega postopka in še manj iskanja bližnjic prek sproščene razlage dedne nevrednosti.

24. Vrhovno sodišče je najprej presodilo pravilnost materialnopravnega sklepa pritožbenega sodišča.

25. Ker je, kot bo razvidno iz nadaljevanja, presodilo, da je ta napačen, je moralo presoditi še tezo iz odgovora na revizijo, to je, ali bi bil materialnopravni sklep lahko drugačen, če bi bile v spodnjo premiso zajete tudi okoliščine, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. Tudi glede tega bo iz razlogov v nadaljevanju razvidno, da po presoji Vrhovnega sodišča sklep o toženkini dedni nevrednosti ni materialnopravno utemeljen.

26. Nazadnje Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ni upoštevalo številnih navedb v odgovoru na revizijo, ki pomenijo sklicevanje na grobo (bruto) procesno gradivo. To je na vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in podobno. Z njimi namreč tožnica ni utemeljevala kakšne procesne kršitve in tudi ne trdi, da bi kak relevanten del njene trditvene podlage ostal neizčrpan – kar bi v odgovoru na revizijo sicer lahko storila, saj doslej za to ni imela pravnega interesa. Ko je tako, je na dlani, da iz njega le slika dejansko stanje, ki spodjeda dejansko podlago izpodbijane sodbe. S tem skuša tvoriti prepričevalne argumente dejanske narave, ki na tej stopnji sojenja ne morejo biti upoštevni.

Opredelitev materialnopravnega sklepa, ki je predmet preizkusa

27. Relevanten zakonski opis je, da je nevreden, da deduje, kdor se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi kdor ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči (4. točka 126. člena ZD).

28. Ali zgornjemu zakonskemu opisu ravnanja ustreza toženkina pasivnost (to je, da materi ni ponudila, naj pride iz Ljubljane živet k njej v Koper) v položaju, ko se je ta morala odseliti iz dotedanjega bivališča ter ni imela na razpolago drugega (svojega) bivališča? Dejanska prvina v materialnopravnem sklepu pritožbenega sodišča je še, da je bila zapustnica stara 71 let ter prizadeta s Parkinsonovo boleznijo.

29. Po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi je odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen in takšnega odgovora ne zasuče niti ugotovljeno dejstvo, da se je zapustnica iz dotedanjega bivališča sicer preselila k sestri (tožnici).

30. Prav to vprašanje, namreč, ali ta okoliščina ne spodnese nujne predpostavke iz 4. točke 126. člena ZD – to je potrebnosti pomoči – je srž presoje v tem revizijskem postopku.

Kratek pregled stališč o dedni nevrednosti v pravni literaturi

31. Dedna nevrednost se opira na zavržno ravnanje dediča v odnosu do zapustnika. „Ti razlogi so taksativno našteti ter jih praviloma ne moremo ekstenzivno razlagati niti analogno uporabljati.“2 Razlog opustitve nudenja pomoči je treba po mnenju v prejšnji opombi navedenih avtorjev razlagati v skladu s Kazenskim zakonikom (193. in 194. člen KZ-1). Podobno stališče podaja tudi S. Pavlin3. Za hujše zanemarjanje dolžnosti gre, če je ogrožen obstoj zapustnika. Dedič se mora nevarnosti zavedati in mora imeti možnost pomagati.

32. Stališče, da ne gre le za moralne prekrške, marveč za realno ogrožanje s pasivnim ravnanjem, torej za stopnjevano, hujšo kršitev, je očitno v literaturi kratko in utrjeno, saj ga podobno ubesedenega najdemo že v starejši jugoslovanski teoriji4.

Kako je pojem dedne nevrednosti ovsebinjala sodna praksa

33. Sodniškopravno zaslombo odločanja nudijo predvsem ali zgolj abstraktna stališča v obrazložitvah odločb, saj so bila podana ob obravnavi zadev, ki so po konkretnih okoliščinah drugačna. Primerjava materialnopravnega sklepa v obravnavani in predhodnih zadevah tako ni mogoča. Prilegajočega se primera, ki bi lahko služil za čisto precedenčno utemeljevanje, v sodni praksi torej ni. Mogoče je torej le umeščanje obravnavane zadeve v širši kontekst sodne prakse, kjer morajo biti tudi med različnimi primeri z istega pravnega področja vzpostavljena logična, z vidika pravnega reda kot celote notranje skladna razmerja.

34. Tako z vidika dedne nevrednosti ni relevantno ravnanje, ki je zgolj grdo (nemoralno). Sodišče je v neki predhodni zadevi štelo kot nepomembno trditev, da naj bi se zapustnik in dedič kdaj sprla ter da naj bi dedič nad zapustnika tudi dvignil roko5. V isti zadevi je sodišče podalo abstraktno izhodišče, da gre za opustitev potrebne pomoči tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika6,7. Podobno stališče najdemo v nekaj let starejši sodni zadevi8, ki je obravnavala življenjski dogodek iz bolj oddaljene preteklosti (iz časa zapustnikovega otroštva, mladosti), še pred veljavnostjo sedanjega Zakona o dedovanju: pojem moralne obveznosti do nudenja pomoči je širši in zakon zahteva hujšo kršitev. Za opustitev potrebne pomoči gre tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika9. Šlo je za sklep, s katerim je Vrhovno sodišče razveljavilo zavrnilno sodbo pritožbenega sodišča. Obravnavan je bil primer, ko oče (dedič) za otroka (zapustnika) ne le ni skrbel, marveč se zanj sploh ni brigal in ni plačeval preživnine10. Ko je bila zadeva ponovno obravnavana pred Vrhovnim sodiščem, je bila revizija zoper ugodilno sodbo zavrnjena11.

35. Opornih mest v sodniškem pravu torej za obravnavan primer tu ni, moč je strniti le naslednji orientacijski točki. Gola kršitev moralnih pravil in obveznosti12 ter pravil strpnega vedenja še ne ustreza obravnavanemu razlogu dedne nevrednosti. Popolna opustitev starševske skrbi, tako po materialni kot po socialni plati, nasprotno, ustreza razlogu dedne nevrednosti.

Sistemska umestitev instituta dedne nevrednosti – primerjava z institutom razdedinjena

36. Revidentka trdi, da bi bilo njeno ravnanje lahko kvečjemu razlog za razdedinjenje (42. člen ZD), ne pa tudi za dedno nevrednost. Njena teza je razlagalno pomembna in po presoji Vrhovnega sodišča tudi točna.

37. Oba instituta povezuje osebna diskvalificiranost dediča v razmerju do zapustnika. Primerjava je dobra zato, ker instituta nista identična. Prav male razlike osvetlijo njuni identiteti. Če bi bila identična, potem bi bil njun soobstoj v dednem pravu nesmiseln. Prva razlika je na strani zapustnika. Njegova izjava o razdedinjenju (formalni akt, poslednjevoljna odredba13), je izjava volje. Brez nje razdedinjenja ni. Druga razlika je na strani dediča. V obeh primerih gre za to, da ga njegova ravnanja, kot že rečeno, osebno diskvalificirajo v razmerju do zapustnika.14 Da bi bil obstoj dveh sorodnih institutov upravičen (smiseln) mora biti v vsebini te diskvalifikacije določena razlika. Ko gre za primerjavo vzroka za razdedinjenje iz 1. točke prvega odstavka 42. člena ZD15 in razloga dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD, je na dlani, da gre za razliko v intenziteti dedičeve pregrešitve. Pri razdedinjenju je intenziteta lahko manjša in sega tudi na področje moralne presoje zapustnika. Ta presoja seveda ni prosta (kot velja pri oporočnem razpolaganju), marveč mora imeti dejansko podlago v ravnanju dediča. A kljub manjši intenziteti, je že tu zakonska zahteva stopnjevana, saj uporabi pridevnik huje pregrešil. Primer iz novejše sodne prakse govori o ravnanju, ki „objektivno gledano z vidika širših družbenih norm je bilo grdo, zavržno, toženkin subjektivni odnos do matere pa (najmanj) nespoštljiv in v nasprotju z njenim dostojanstvom“.16

38. Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru - drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja - vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadošča le hujša kršitev moralne obveznosti, ki bi sleherni zapuščinski postopek potencialno sprevrgla v moralno očitanje in razsojanje, marveč se zahteva, da je bil zapustnik realno ogrožen zaradi dedičeve brezbrižne ali celo sovražne pasivnosti.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

39. Pritožbeno sodišče je napačno uporabilo 4. točko 126. člena ZD, ko je presodilo, da je toženka dedno nevredna, ker zapustnici (svoji materi) ni ponudila možnosti, da pride živet k njej. Zapustnica je namreč odšla živet k sestri, torej pomoč ni bila nujno potrebna. Čim je tako, je primer z vidika konkretne ogroženosti zapustnice hipotetičen (kaj bi bilo, če ne bi bila tožnica tista, ki je vzela zapustnico k sebi) ter ostane le še moralni vidik presoje. S tem vidikom pa se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo ne v ožjem smislu (presoja toženkine pasivnosti) ne v širšem smislu (odnos je bil obojestransko slab, odsoten17). Ta vidik bi bil lahko, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, upošteven kvečjemu v okviru razdedinjenja, za kar pa tu ne gre.

40. Dodatek: ali bi bil materialnopravni sklep drugačen, če bi spodnjo premiso tvorili vsi na prvi stopnji ugotovljeni očitki toženki

41. Odgovor je tu lahko kratek. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je to pritrdilo pritožnici, da ostali očitki ne ustrezajo razlogom za razdedinjenje. K temu dodaja: ne sami zase, ne v povezavi s toženkino pasivnostjo, ki je bila predmet obravnave v tem revizijskem postopku. Gre za ravnanja, ki z nobenim izmed obeh zakonskih dejanskih stanov iz 4. točke 126. člena ZD nimajo vsebinske zveze. Šlo bi torej za moralno sojenje.

Odločitev o reviziji

42. Ker je bilo z izpodbijano sodbo materialno pravo uporabljeno napačno, je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

43. To je terjalo tudi, da se na novo odloči o vseh stroških postopka. Toženka je tako po merilu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila vseh priglašenih in potrebnih stroškov na vseh treh stopnjah sojenja. Tožnica pa mora z zrcalno uporabo istega merila svoje stroške trpeti sama.

44. Vrhovno sodišče je stroške odmerilo v mejah priglašenih stroškov in v skladu z Odvetniško tarifo. Stroški postopka na prvi stopnji znesejo 2.270,44 EUR, stroški pritožbenega postopka 1.007,96 ter stroški revizijskega postopka 1.847,93 EUR. Skupni znesek je 5.126,33 EUR.

45. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

 

 

-------------------------------
1 Glej zadevo II Ips 92/2020 z dne 20. 1. 2021, zlasti Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Mateje Končine Peternel ter Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca k navedenemu sklepu.
2 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 75.
3 S. Pavlin, Nujni dediči, Uradni list RS, Ljubljana 2012, str. 378 -383.
4 M. Kreč, Đ. Pavić. Komentar zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, str. 426, 427.
5 Točka 7 sodbe II Ips 418/2008 z dne 14. 1. 2010.
6 Točka 6 obrazložitve iste sodbe.
7 V starejši praksi s področja nekdanje Jugoslavije najdemo tudi naslednje stališče: „Povzročitev telesne poškodbe zapustniku še ne pomeni razloga, da bi bil dedič dedno nevreden.“ (VSSr Gž 3503/55, 16. 1. 1956)
8 Sklep II Ips 552/2004 z dne 29. 9. 2005.
9 Četrti odstavek 4. točke obrazložitve.
10 Zanimiv je pogled – znova gre za primer prakse s področja nekdanje Jugoslavije - z zrcalne strani: „Nezakonska hčerka ni dedno nevredna zgolj zato, ker med očetovim življenjem z očetom ni vzpostavila prisrčnejših stikov. V konkretnem primeru je očetovstvo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, nezakonski oče pa toženke za časa svojega življenja ni priznal za svojo hčerko.“ (VSV Rev 781/83, 22. 2. 1984)
11 Sodba II Ips 667/2006 z dne 12. 10. 2006.
12 Razlika med moralno in pravno obveznostjo je od nekdaj še bolj nazorna pri opustitvi dolžnosti preživljanja. Primer: „Zanemarjanje moralne, a ne zakonske obveznosti vzdrževanja do zapustnika, ne povzroči dedne nevrednosti.“ (VSH Rev 1393/86, 6. 11. 1986)
13 A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 79.
14 Besedna zveza povzeta po: A. Finžgar, nav. delo, str. 38.
15 Če se je dedič „s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom.“
16 Sodba VS RS, II Ips 80/2019 z dne 6. 2. 2020.
17 Sodišče prve stopnje to ugotovi v 23. točki obrazložitve, kjer pravi, da odnos med materjo in hčerko „ni bil enostaven“. Kar ponazori s primerom, da toženke, ko je bila pred 20 leti v bolnišnici ni nihče obiskoval – tudi mati ne.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 42, 42/1, 42/1-1, 126, 126-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.