Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Predmet spora in tožbeni zahtevek

1. Tožnik se je poškodoval na delu pri delodajalcu, ki je imel odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi zavarovalnici. S tožbo je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 6.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR, skupno 13.000,00 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje in ključni razlogi zanjo

2. Ker je bil med postopkom sporen temelj odgovornosti za škodo, je sodišče prve stopnje najprej odločilo o njem: po pravnomočni vmesni sodbi je tožena zavarovalnica odgovorna za 30% tožnikove škode, v ostalih 70% je zanjo odgovoren tožnik sam.

3. Sodišče prve stopnje je nato presodilo, koliko bi glede na vrsto, obseg in trajanje trpljenja znašala primerna denarna odškodnina za vsako pretrpljeno obliko nepremoženjske škode: za telesne bolečine 9.202,34 EUR, za strah 2.366,32 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.516,96 EUR. Vsi trije zneski, ki bi po presoji sodišča prve stopnje pod predpostavko polne odgovornosti zavarovalnice pomenili pravično denarno odškodnino za vsako obliko nepremoženjske škode, torej presegajo s tožbo uveljavljane zneske, navedene v 1. točki obrazložitve. Ker pa zgolj 30% od vsakega zneska pravične (t. j. zahtevek presegajoče) odškodnine ne presega zahtevka, je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati za pretrpljene telesne bolečine 30% od 9.202,34 EUR (in ne od v tožbi zahtevanih 6.000,00 EUR), za strah 30% od 2.366,32 EUR (in ne od zahtevanih 2.000,00 EUR) in za duševne bolečine 30% od 10.516,96 EUR (in ne od zahtevanih 5.000,00 EUR), skupaj torej 5.963,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo.

4. Stališče prvostopenjskega sodišča je bilo, da tožniku potem, ko se je glede na z izvedencem ugotovljen obseg in težo posledic poškodbe izkazalo, da bi bil upravičen do višje odškodnine od zahtevane, zahtevka ni bilo treba zvišati zaradi pravnomočne vmesne sodbe, da je toženka odgovorna le za 30% njegove škode, pri čemer 30% pravične denarne odškodnine ne presega v tožbi postavljenega zahtevka.

Odločitev pritožbenega sodišča in bistveni razlogi izpodbijane sodbe

5. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi zavarovalnice. Ker ta ni uveljavljala, da bi bili s tožbo zahtevani zneski presegali pravično denarno odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, je tožniku prisojeno odškodnino znižalo tako, da mu je prisodilo 30% od vsakega s tožbo zahtevanega zneska, dodatno pa še tako, da je od na opisan način dobljenega zneska odštelo odbitno franšizo v višini 500,00 EUR.

6. Opisani pristop je pritožbeno sodišče utemeljilo z argumentom, da je tožnik zahtevke za posamezne oblike nepremoženjske škode v tožbi po višini postavil ob predpostavki, da je toženka za njegovo škodo odgovorna v celoti (s 100%) ter da bi moral potem, ko se je pokazalo, da bi sicer bil ob tej predpostavki upravičen do odškodnine, ki presega zneske iz tožbe, da pa je upravičen do povrnitve le 30% škode, moral trditi, da postavljeni zahtevek (ki oziroma ker ga ni zvišal) zajema odškodnino le za tisti del škode, za katerega ob upoštevanju vmesne sodbe odgovarja toženka. Ker tega ni storil, je odškodnino odmerilo na način, opisan v prejšnji točki. Zavrnilo je pritožbeno grajo, da naj bi prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek (2. člen ZPP), saj znesek, ki ga je prisodilo tožniku, ne presega s tožbo zahtevanega zneska. Je pa s tem, ko je brez trditve tožnika, da mu glede na mnenje izvedenca ob polni odgovornosti zavarovalnice pripadajo višji zneski od vtoževanih (in koliko) ali da zahtevani zneski predstavljajo le del škode, za katero odgovarja zavarovalnica, kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP).

Dopuščeno pravno vprašanje

7. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 556/2021 z dne 9. 2. 2022 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30% temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke tudi proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, torej ali lahko tožbenemu zahtevku ugodi le do višine 30% postavljenega zahtevka.

Povzetek revizijskih navedb

8. Tožnik je v reviziji sodišču druge stopnje očital relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP in predlagal spremembo njegove sodbe z zavrnitvijo pritožbe in potrditvijo prvostopenjske sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Napačno je stališče drugostopenjskega sodišča, da ob deljenem temelju odškodninske odgovornosti sodišče ne more prisoditi višjega zneska odškodnine od vtoževanega, kot je proporcionalno ugotovljenemu temelju zavarovanca tožene stranke, čeprav je nepremoženjska škoda višja od vtoževanega zneska (ob predpostavki 100% temelja).

9. Pri denarni odškodnini za premoženjsko škodo je odločilna navedba višine škode kot dejstva in (drugih) dejstev v zvezi z višino. Pri nepremoženjski škodi pa višino opredeljujejo navedbe, ki omogočajo odmero pravične denarne odškodnine, pri čemer je odmera odškodnine pravno in ne dejansko vprašanje. Prav zaradi tega sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni proporcionalno vezano na zahtevek (kot bi bilo v primeru premoženjske škode) in lahko prisodi višji znesek odškodnine, ki ni proporcionalen ugotovljenemu temelju, vendar pa v okviru zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo odškodnino tako, da je tožniku z njegovo sodbo prisojen znesek proporcionalen zahtevku kot celoti in posameznim postavkam v okviru zahtevka.

10. Noben predpis tožniku ni nalagal, da bi moral v postopku pred sodiščem prve stopnje navajati, da ob 100% odgovornosti zavarovanca toženke pripada tožniku za posamezne oblike nepremoženjske škode višja odškodnina, ali da bi moral navesti, da vtoževani zneski predstavljajo le tisti del škode, za katero toženka odgovarja po vmesni sodbi. To bi veljalo le za premoženjsko škodo, pri kateri ima navedba višine škode značaj dejstva.

11. Tožnik poudarja, da ob pristopu, za katerega se zavzema sam, sodišče ne bi kršilo razpravnega načela in ne bi poseglo v pravico tožene stranke do izjave. Zmotnost spornega stališča drugostopenjskega sodišča potrjuje tudi nemožnost vložitve nove tožbe za znesek, ki ga je ob hkratni ugotovitvi, da je tožnik do njega upravičen, drugostopenjsko sodišče zavrnilo.

12. Tožena stranka na vročeno ji revizijo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

13. Revizija je utemeljena.

14. Po načelu dispozitivnosti, uzakonjenem v prvem odstavku 2. člena ZPP, v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Po čisti procesni teoriji je predmet spora tožbeni zahtevek, civilnopravno razmerje in trditve o tem razmerju pa so le podlaga, posreden objekt razpravljanja, izvor, iz katerega tožbeni zahtevek črpa svojo vsebino.1 Je procesnopravna zahteva za pravno varstvo določene vsebine, zasnovana na trditvah tožnika, da je na podlagi določenih dejstev upravičen zahtevati uresničitev določenih pravnih posledic.2

15. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je dajatveni denarni zahtevek. Višino zahtevka s sodbenim predlogom določi tožnik, v tožbenih razlogih pa pojasni dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje tako upravičenost do odškodnine (podlago) kot primernost (pravičnost) njene višine, pri čemer sta obe (podlaga in višina) pravni vprašanji.

16. Ko tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena OZ, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ko je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.

17. V prvem primeru, ki se v bistvenem ujema z obravnavanim, torej sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo nato lahko prisodi največ do višine zahtevka. Načelo dispozitivnosti s tem, tako se je sodna praksa že izrekla, ni kršeno.3

18. V nasprotju s stališčem izpodbijane sodbe pa tudi razpravno načelo (7. člen ZPP), ki se nanaša na dejansko podlago spora, ni bilo kršeno. Tožnik je uveljavljal, da je tožena zavarovalnica odgovorna za celotno njegovo škodo. Sodišče je pravnomočno odločilo, da ni tako in da je podana deljena odgovornost. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo preko zahtevka, vendar jo je nato znižalo za odstotek soodgovornosti tožnika in mu jo prisodilo v tako znižanem znesku, ki po višini ne presega (niti ne dosega) zahtevka. Ker zneski odškodnine, ki jih je tožnik zahteval za posamezne oblike nepremoženjske škode in skupni zahtevani znesek ne pomenijo dejanskih trditev, pač so posledica vrednotenja (uporabe prava) kršitve razpravnega načela ni bilo. Razpravno načelo se namreč nanaša na strankine trditve o dejstvih in ne na njeno pravno presojo zatrjevanih dejstev.

Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno vprašanje

19. Na dopuščeno vprašanje torej Vrhovno sodišče, sklicevaje se na razloge v 17. točki obrazložitve, odgovarja nikalno: sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30% temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke ni proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, odškodnino pa lahko prisodi le znotraj zahtevka.

Odločitev o reviziji

20. ZPP v prvem odstavku 379. člena določa, da revizijsko sodišče, če ugotovi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega ali drugega odstavka 339. člena tega zakona, zaradi katerih je dopustna revizija, razen kršitev iz drugega in tretjega odstavka tega člena, revizijsko sodišče s sklepom v celoti ali deloma razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča prve ali druge stopnje oziroma drugemu pristojnemu sodišču.

21. V obravnavanem primeru je drugostopenjsko sodišče z napačno uporabo prvega odstavka 7. člena ZPP storilo relativno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških revizijskega postopka

22. O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP, po kateri sodišče, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
1 Glej S. Triva in M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 416.
2 Prav tam, stran 410.
3 Glej Poročilo (sklep zveznega civ. in gosp. posvetovanja 24. in 25.10.1990) VSS 2/90, stran 1: »Sodišče ne prekorači tožbenega zahtevka s prisojo kateregakoli s tožbo zahtevanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, ugotovljenega z upoštevanjem višjega zneska odškodnine in višje stopnje deljene odgovornosti od zneska oziroma stopnje deljene odgovornosti, s katerima je tožnik računal.«Glej še odločbo hrvaškega vrhovnega sodišča Rev 2298/94, povzeto v S. Triva in M. Dika, navedeno delo, stran 131: »Tožbeni zahtevek ni prekoračen, ko sodišče pri določanju višine nepremoženjske škode po kriterijih iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ko ni vezano na tožbene navedbe o višini nepremoženjske škode, tako dobljen znesek, upoštevaje tudi stopnjo deljene odgovornosti, oškodovancu ni prisojen znesek, večji od zahtevanega zneska odškodnine.«

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/1, 7, 7/1 339, 339/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179